Parodontalna bolezen – bolezen obzobnih tkiv je najbolj razširjena kronično vnetna bolezen sodobnega človeka. O njej se je začelo govoriti in pisati v začetku prejšnjega stoletja. Vendar je bila še dolgo v ozadju, za problemi zobne gnilobe – kariesom. Številne epidemiološke študije, ki so bile opravljene v svetu in tudi pri nas  kažejo, da je parodontalna bolezen močno razširjena v vseh starostnih skupinah. Pri tem se stopnja parodontalne bolezni veča s starostjo. Po štiridesetem letu skoraj ni človeka, ki ne bi imel eno od oblik bolezni obzobnih tkiv. Glavni vzrok za izgubo zob do 15 leta je zobna gniloba, kasneje pa pride na prvo mesto parodontalna bolezen, seveda ob nepravilnem ali poznem začetku zdravljenja. Gingivitis, vnetje dlesni prizadene 90% ljudi, medtem ko napredovali parodontitis, globlje spremembe obzobnih tkiv, prizadene v Sloveniji 20-27% ljudi. Kljub veliki razširjenosti parodontalne bolezni ji posvečajo ljudje premalo pozornosti.Ljudi skrbi, če opazijo kri v urinu, blatu, medtem ko krvavenju pri umivanju zob ne posvečajo večje pozornosti.

V najzgodnejšem obdobju pubertete ali še prej se bolezen začne z vnetjem dlesni , ki se kaže z rdečino in oteklino dlesni, ki na dotik krvavi. Nezdravljena parodontana bolezen torej počasi in vztrajno napreduje v globlje ležeča obzobna tkiva – zobni cement, pozobnico in alveolarno kost. Ko je slednja že dovolj uničena na to postane običajno pozoren tudi pacient. Pojavijo se znaki kot je majavost zob, gnojenje iz obzobnih žepov, bolečine ob žvečenju, občutljivost zobnih vratov in zadah. V tem obdobju pacient običajno poišče pomoč. V tem stanju mu zobozdravnik včasih izpuliti že nekaj zob ali pa ga napoti k specialistu parodontologu, ki z zahtevnimi kirurškimi metodami poizkuša rešiti tiste zobe, okrog katerih še obstaja dovolj zdravega parodontalnega tkiva.

Glavni vzrok parodontalne bolezni oziroma začetnega vnetja so bakterije v zobnih oblogah, ki jih je približno 100000000 v 1mm³ plaka. Plak je mehka zobna obloga, ki nastaja na zobni površini kmalu po čiščenju zob. Predstavlja biofilm sestavljen iz bakterij, ki se s starostjo plaka veča. Najprej se tvori v medzobnih prostorih, največ ga je na zadnjih zobeh in jezičnih ploskvah spodnjih sekalcev. Tu najdemo tudi največ trdih zobnih oblog, zobnega kamna, ki je mineraliziran bakterijski plak ob izvodilih večjih žlez slinavk. Zobozdravnik zaradi tega mora s pregledom ugotoviti stopnjo ustne higiene, ter glede na ugotovitve ustrezno motivirati pacienta za čiščenje zob.

Zob predstavlja površino za naselitev bakterij, ki so tako v stalne stiku z dlesnijo, kar predstavlja možno grožnjo za zdravje le-te in celotnega organizma. Zobje tako predstavljajo mesta, ki jih imunski sistem le stežka doseže. Ko skušamo odkriti vzrok in potek, ter načrtujemo zdravljenje in preventivo parodontalne bolezni, moramo imeti ves čas pred seboj specifično anatomijo zob.

Obstaja povezava med količino plaka , stopnjo bolezni in izgubo kosti. Z odstranitvijo plaka in s tem količine mikroorganizmov preprečimo nastanek vnetja dlesni in destruktivnega parodontitisa, zato je kontrola in redno čiščenje osnova za uspešno terapijo. Za nastanek destruktivne oblike parodontalne bolezni je pomembna kombinacija bakterij, njihova virulentna dejavnost, ter odpornost oz. reakcija organizma. Dejavniki, ki vplivajo na dovzetnost za parodontalno bolezen so še slab imunski odziv, kajenje, dieta, sistemske bolezni npr. sladkorna bolezen, HIV, kardiovaskularne bolezni, ateroskleroza, osteoporoza… Če človek v ustih nima bolezenskih parodontalnih mikroorganizmov se parodontalna bolezen ne bo razvila tudi če je dovzeten zanjo. Za parodontalno bolezen so značilne različne faze, ki se izmenjujejo – napredovanje bolezni, umiritev, hitro in veliko poslabšanje stanja.

Kot izvor žariščne okužbe lahko parodontalno bolezen razložimo na modelu »okužene rane«. V primeru vnetja obzobnih tkiv s 5mm globokimi obzobnimi žepi znaša površina takšne rane 42 cm2, če ima pacient v ustih 28 zob. Zato parodontalna bolezen ne ogroža samo zob temveč pomembno prispeva k razvoju ali poslabšanju nekaterih sistemskih bolezni, kot so bolezni srca in ožilja, bolezni dihal, sladkorne bolezni, osteoporoze, vpliva na prezgodnji porod in nizko porodno težo. Med njimi so tudi takšne, ki so glavni vzrok obolevnosti in smrtnosti prebivalstva.

Parodontalna bolezen se pojavlja zgodaj v mladosti. Z leti se bolezenske spremembe stopnjujejo, ter vodijo v propad obzobnih tkiv, zato je potrebno zgodnje odkrivanje in zdravljenje. V sedanjo pretežno kurativno stomatološko prakso moramo vgraditi sodobna načela parodontološke preventivne doktrine. V Sloveniji že nekaj let uspešno izvajamo preventivno program za preprečevanje kariesa pri predšolski in šolski mladini, ki je istočasno tudi preprečevanje parodontalne bolezni. Vzdrževanje optimalne higiene ustne votline, kar je edina prava preventivna mera za preprečevanje nastanka parodontopatij, ni preprosta in zahteva določen čas tako pri pacientu, kakor tudi pri stomatologu. Uspešno premagovanje te naloge je odvisno od treh točk : motivacije, instrukcije in kontrole. Motivirati pomeni vzpodbuditi tako, da mu pojasnimo razloge za dosego dobre ustne higiene. Na tem mestu bi želela spregovoriti o motivaciji odrasle populacije za oralno zdravje. Predvsem zato, ker je bila ta populacija do sedaj zanemarjena in ker je odrasle težje motivirati, kot otroke. Za preprečevanje parodontalne bolezni je torej pomembna pravilna in zadostna ustna higiena že od zgodnje mladosti naprej. V ta namen potrebujemo kvalitetno zobno ščetko, s katero moramo vsaj dvakrat dnevno, zvečer in zjutraj temeljito očistiti vse ploskve zob v smeri od roba dlesni k zobu. Za medzobne prostore uporabljamo medzobno nitko ali posebno medzobno krtačko. Danes poizkušamo farmakološko delovati na zobne obloge z raznimi kemičnimi sredstvi ki so pokazala določeno učinkovitost, kar bi za ljudi bilo sprejemljivejše. Eno takšnih je klorheksidin. Žal pa le to ni namenjeno nekritični uporabi v povezavi s parodontalno boleznijo.

V nadaljevanju zdravljenja je potrebno tudi strokovno odstranjevanje dejavnikov, ki dodatno povzročajo zadrževanje zobnih oblog. To so zobni kamen, previsne zalivke, nekvalitetni protetični nadomestki itd.

Kontrola je zadnji člen preventivnega tiasa. Cele vrste študij dokazujejo, da mora biti optimalno naučen in motiviran pacient vključen v sistem redne kontrole in da je potrebno pacienta vedno znova motivirati za dobro ustno higieno, če želimo imeti dobre in trajne rezultate.

Prim. Berta Završnik,  dr. dent. med.  spec.